Ošterija Žogica

Gostilniška sproščenost

K solkanski elektrarni je enega pripeljala cesta, drugega tenis ali odbojka, tretjega Soča, četrtega most, petega Solkan, šestega Gorica, ena in druga, sedmega Brda, naša in njihova, osmega kolo in devetega šofer … Toda vseh deset je prišlo zaradi lakote! To pa pomeni, da so vse drugo le izgovori, saj je pravi razlog Žogica!

Žogica, namreč, zna s svojimi gosti. Ve, da imajo radi ta zbirateljski nered starin, to gnečo miz, ki so nalašč postrani, to kuhinjo, v katero se vidi ravno zato, ker se v njej tako hiti, to gostoljubje v črnem, ki ve, kaj boš, še preden naročiš, ta koncert hrupa in trušča, na katerem igra kakofonija trkanja kozarcev, škripanja stolov, rožljanja pribora in mlaskanja gostov, to vzdušje gostilniške sproščenosti, ki s preživelostjo dokazuje priljubljenost in zato pusti vse drugo pred vrati.

Zato, če se vam je na začetku zdelo, da je en gost manjkal, ste to Vi! Obvezno pridite, ko na začetku vsakega leta pordeči avtohtoni solkanski radič, ki je najboljši in najdražji med vsemi zimskimi solatami. Za sukenski regut, ki se čez mejo imenuje goriška roža ali vrtnica, je ta stara lesena veranda s šotorsko teraso ob Soči največji specialist! Saj potem se boste vrnili še med letom, ko bo Žogica, ki ve, kje je doma, kdo so njeni sosedi, kaj je tukajšnji ponos, in kdaj se tukaj dobro je, pod strop obesila še druge sezonske zanimivosti.