Restavracija Sedem

Sedem kot sedmica

Na ajdovi pokovki hrustljavost miniaturne skulpture z okusi graha, paprike in limone, na leseni rešetki zeliščna polenta z zelenjavnim pregrinjalom, na sezamu soparjena štručka z brezmesno sredico, v jajčni lupini topel rumenjak in pečena paprika po babičinem spominu … Dandanes, ko je vse na hitro, na pol, čim ceneje, iz papirja, brez okusa in le praktično, je kot praznik, ko vstopiš v Sedem, kjer te že pri vratih pozdravijo in slečejo, te odpeljejo do mize, ti umaknejo stol in ti dajo v roke tako težko vinsko karto, da si srečen, ker so stoli tako udobni, mize fino pogrnjene, sam pa tudi nisi v kratkih hlačah. Sedem ima slog restavracije, ki ni učilnica, ker ni vsako leto drugačna, a vseeno je tudi učilnica, ker tudi nas, goste, uči, da hrana ni le prehrana, prehranjevanje pa ni le grizenje. V Sedem se, skratka, počutiš kot v fini restavraciji, kakršne sicer niso več po zadnji (bistro-hitri) modi, a jih ravno zaradi tega tako potrebujemo. Za Maribor je zato Sedem kot loto sedmica! (V)plačaš manj, dobiš pa več(krat).

Za kosilo si v Cafovi, skupaj z učitelji na malici, poslovneži pri delu, Mariborčani na kosilu, turisti na sprehodu. Vse to – porcelan za na žlico, hodi za hitro kosilo, črni metuljček za maȋtreja in snežno bela oprava za chefa – pa ni tako kot v Mariboru, temveč kot v velemestu!

Večerja, ko se šolska kuhinja spremeni v največjo kulinarično ”televizijo” v mestu, zato izziva pogumne. Sedem degustacijskih hodov tistim, ki se pustijo presenetiti, ponuja takšno odličnost ambienta, strežbe in razmerja kakovosti ter cene, da je Sedem najboljša restavracija v mestu, do katere se da iz centra kar peš, kar pa ne velja le za Mariborčane, temveč tudi za Ljubljančane, Gradčane, Zagrebčane … Takšno šolsko restavracijo, v kateri se ne učijo le študenti, temveč tudi njihovi gosti, bi moralo imeti vsako mesto. Maribor, ki marsičesa nima, jo ima!